Saj vem, danes so drugačni časi, kot so bili v mojih mladih letih. Z družino sem živela v spodnjem delu družinske hiše, višje nadstropje je takrat babica oddajala študentom, ker smo bili v bližini ene od ljubljanskih fakultet in je bil to že takrat očitno dober zaslužek. Odraščala sem v sorazmerno srečni družini, dokler mi ni zbolela mami in sva bili s sestro prisiljeni precej na hitro odrasti. Takrat se nisem zavedala vsega tega, sem pač živela glede na situacijo. Se prilagajala. Dovolj odgovorno, da očetu nisem povzročala nekih velikih težav. Alkohol in cigareti mi nikoli niso bili “fancy”. Morda se lahko zahvalim tudi svoji družbi, ki tega ni imela za prioriteto v življenju. Osnovno in srednjo šolo sem kočala uspešno, bila sem celo prejemnica kadrovske štipendije, kar je pomenilo, da sem imela počitniško delo zagotovljeno. In po šoli tudi zaposlitev. Čeprav doma kasneje kljub zaposlitvi nisem plačevala stroškov, sem denar, ki sem ga zaslužila porabila za koristne stvari. Tako sem si ( res je bil kriv Marković) po dveh letih že lahko kupila nov avto, imela sem spravljeno tudi že “doto” ki sem si jo v naprej pripravljala ( posoda, posteljnina, …). Lahko sem si privoščila smučanje in kak žur. Imela sem jasne cilje v svojem življenju. In trudila sem se korak za korakom stopicljati po stopničkah do njih. Včasih bolj, včasih manj uspešno, a vedno na poti navzgor.
Potem sem spoznala svojega bivšega in kmalu zanosila. Odločitev, da obdržim otroka je bila povsem spontana. Oba sva bila zaposlena in je bil problem le stanovanje, kajti on je živel v bloku s svojo družino, jaz pa v sobi skupaj s sestro. Tako sem zaprosila babico, če bi mi dovolila bivati v zgornjem nadstropju naše hiše. Tedaj sem imela 21 let. Babica se je seveda po premisleku strinjala s pogojem, da ji mesečno plačujem toliko, kolikor je dobila z najemnino od študentov. Malo sem bila šokirana, ker je šlo seveda za družinsko hišo, a sem sprejela ponudbo, ker drugega izbora nisem imela. V sebi sem ji takrat globoko zamerila to potezo. Danes …ko razmišljam nazaj ….to niti ni bila tako slaba odločitev. Čez nekaj let sem se preselila k njej na drug konec Ljubljane, kjer mi je že pred smrtjo zapisala hišo, kajti jaz sem bila tista, ki sem za njo skrbela do njene smrti.
Ampak ..to ni point tega mojega prispevka. Hotela sem samo predstaviti, da se da, če se hoče. Če imaš voljo in potrpljenje. Že dlje časa se jezim nad starši, predvsem nad nami, mamami, ki napačno vzgajamo svoje otroke. Jim pustimo čisto preveč in se trudimo, da jim omogočimo vse tisto, kar mi sami nismo imeli. Tudi jaz sem med njimi. Napaka. Velika napaka. Ker sva se z očetom sina razšla, sem bila primorana sama vzgajati. Biti oče in mati. Oče sina se je namreč odločil, da začne popolnoma novo življenje brez naju obeh. čeprav tega še danes ne morem razumeti, kako lahko zapustiš svojega lastnega otroka in se delaš, da ni nikoli obstajal. Moja družina mi pri vzgoji mojega sina ni pomagala absolutno nič, še manj njegova, tako, da sem za vse kriva edino jaz. Priznam. Sin bo marca dopolnil 20 let in živi po liniji najmanjšega odpora. Ne rečem da je slab dečko, a ima svoje finte. Lani mu je spodletelo pri enem od popravnih izpitov in tako se je sam odločil, da bo šolanje nadaljeval v večerni varianti, si sam plačal šolnino in med letom naredil še izpit za nazaj, ter tako skupaj s svojo generacijo končal šolanje. Vse lepo in prav. A zatakne se pri tem, da čisto preveč sedi pred računalnikom in bedi dolgo v noč pred tv ekranom, ali pa gre celo ven in pride domov zjutraj brez pojasnila, kjer je bil, spi do popoldneva in se obnaša, kot da smo doma lahko srečni, da je z nami. Večino časa je itak v svoji sobi. Kako študentsko delo mu ne diši preveč, ker po njegovem mnenju se ne splača delat za tistih 4,50 eur na uro. Prve mesece šolskega leta je sicer delal, a ko so mu odobrili štipendijo ( kolikor pač znaša tudi obrok šolnine) je raje doma. Ko je delal, je ves svoj mesečni zaslužek zapravil za bedarije, kot so naprimer večeri v kakem lokalu za svoje frende. Zaslužek meseca je šel v parih dneh. Razumela bi, da bi si kupil kaj za sebe, pa mu to ni bilo pomembno. Niti svoje sobe ne pospravlja več, vse, kar se mu reče, mu je odveč in kako stvar naredi, če že mora, seveda z zelo, zelo slabo voljo.
Že nekaj časa razmišljam, kje sem storila napako. Morda je sploh nisem in je pač samo tak. Morda je krivo to, da nikoli ni imel očeta, ki bi mu bil neke vrste avtoriteta. Moj sedanji partner se v to ne vmešava. Kar je seveda prav. A me mulo vrže ven iz tira s svojim obnašanjem. Že parkrat sem mu obljubila, da se bo zadeva bistveno spremenila, če ne bo pripravljen spremeniti svojega obnašanja. In pri njemu gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven.
Včeraj pa sem se odločila. Dokončno, čeprav mi je bilo težko sprejeti to odločitev. Ampak mislim, da je to še edini način, da kaj spremenim in da se izognem temu, da bo pri 30-tih ali 40-tih še vedno nekdo, ki bo živel na moj račun po liniji najmanjšega odpora. Ko opazujem mame okoli sebe, sem kar šokirana, kaj vse dovoljo svojim že kar odraslim sinčkom, kjer se nekateri bližajo 30-tim letom.
Sinoči sem ga postavila pred dejstvo s tremi variantami, kjer lahko izbira po svoje. Popolnoma sem mu prepustila odločitev. V prvi sem mu dala na razpolago, da še vedno lahko živi, kot sedaj, pogoje je le, da dela vsaj 2 dni na teden, da se izhodi in žuri omejijo le na vikend in da mi mora povedati, kdaj se vrne, da me ne skrbi, ker ne vem kje je in kdaj se vrne. In da šola seveda ne bo problem. V drugi sem mu dala vedeti, da lahko živi po svoje, hodi ven brez da mu “težim”, vendar bo v tem primeru zame “podnajemnik” in mi bo plačeval stroške svojega bivanja. Glede na status “podnajemnika” odpadejo seveda vse zadeve, ki se tičejo obveznosti v hiši, razen, da skrbi za svojo sobo. Šola je še vedno na prvem mestu. In tretja možnost je bila, da se pač odseli na svoje, če mu prva in druga varianta ne ustrezata. Najprej je bil v šoku, ker je očitno ugotovil, da tokrat ne bom popustila in da se mora resnično odločiti. Ker je preveč ponosen, se je seveda odločil za drugo varianto, ker za prvo nima finančnih sredstev. Prepričana sem, da bi odšel isti trenutek, če bi imel s čim in kam.
Malo me je vse skupaj prizadelo, a sem se odločila, da vztrajam in počakam na rezultat, kajti mislim, da bo sedaj primoran začeti drugačno življenje. Problem bo nastal, če ne bo. Moj problem, kako nadaljevati. A zdi se mi, da je to edini način, da ga prislim, da začne razmišljat, da je čas, da se začne malo bolj odgovorno obnašati, tako do sebe, kot do tistih, s katerimi si je blizu.
To nedeljo je bila idealna prilika za sprehod ob morju. Sicer sva se vračala iz Dobrne, kjer sva preživela dva dni in se razvajala, a vse lepo se enkrat konča. Ob rezervaciji vikenda sva pozabila, da imajo države okoli nas sedaj praznik in so bile zato toplice toliko bolj oblegane. Italijani so kot vedno poglavje za sebe. Tako nekulturnega naroda po moje ni na svetu. Ampak to je lahko tema za sebe.
Po zajtrku in odjavi iz hotela, sva se odločila, da se kar odpraviva proti Ljubljani, spotoma pa narediva načrt, kaj bova še počela na tak lep sončen dan.
Ni skrivnost, da me morje napolni z pozitivno energijo, a do Portoroža mi ni, v Italiji se ne dogaja kaj dosti, čeprav je sprehod po ulicah Trsta vedno zanimiv. Tako sem predlagala, da se zapeljeva do Opatije. Sicer je bil Milan malo presenečen nad mojim predlogom, a se je na koncu strinjal, ko sva mal pogledala kilometre na karti.
Tja sva prispela okoli 12.30 ure in sonček je svetil s polno močjo za ta letni čas. Termometer je na sončku kazal 15 stopinj. Prijetno je bilo opazovati vse te ljudi, ki so se sprehajali. Nekateri so se celo hrabro namakali v morju, čeprav je bilo baje segreto le na 11 stopinj. Brrrrrrr, me kar zmrazi.
Tam sva ostala do poznega popoldneva in se potem počasi odpravila proti Ljubljani.
Več slikica na : http://palcica.shrani.si/?OPATIJA+JANUAR+2012
Upam, da mi bo izpolnila vse skrite želje, ki sem jih izrekla ob srečanju z njo, pred Mestno hišo v Ljubljani. Priznam, da se mi je res posvetila in mi kar nekaj časa brala misli, ki so se podile v moji glavi. Bom na koncu prihodnjega leta poročala o tem, ali so se izpolnile ali ne.
Življenje vsakega od nas ima v novem letu svoj namen.
Vendar vsi ne moremo ustvariti in doseci vsega,
lahko pa s prijazno besedo, prijateljskim nasmehom
in toplim objemom delamo cudeže.
Naj te tople misli zasejejo vse dobro tudi v vaših srcih.
Vse naj naj v letu 2012 vam želi Palcica
Pa je spet konec leta in z njim vsa tista opravila, ki se jih že v naprej veselim ….letos mi je sicer zmanjkalo časa za izdelavo voščil, a iskreno upam, da bom naslednje leto bolj pridna ..enostavno dnevi prehitro bežijo….
Sem se pa toliko bolj posvetila aranžmajem za na mizo in naši novoletni smrečici ….Z Milanom sva se spet odpravila v gozdove v bližini Logatca, kjer vsako leto gozdarji sekajo jelke in jih pustijo kar ob cesti na kupu.
Tako si lahko naberem dovolj vejic jelke, pa še kak vrh se najde, da ne rabimo kupovati smrečice na trgu. Te jelke so res posebne, dišijo po celem prostoru in iglic na vejici je toliko, da se kar gnetejo med sabo. 
Sama nisem med tistimi, ki bi se lotila peke peciva, domačega kruha ali potice in sem vesela, da nas Milanova mama vedno znova “preseneti” s svojimi dobrotami.
Pri nas doma pač ni bila neka navada praznovanje božiča, več ali manj je bil to le prosti dan za starše in za nas otroke počitnice. V mojem spominu ni vonja po orehovi potici, ni spomina na dišeči cimet ali vanilijo. 
Res, da sva s sestro razmeroma kmalu ostale brez mame, a se tudi ostali sorodniki niso nikoli spomnili na naju v teh dneh. Oči pa je bil in je še vedno en poseben primer. Njemu družinske zadeve niso nikoli sedle, še danes je zelo negativen do tega. Moram pa reči, da so se pod smrekico vedno našla darila, taka in drugačna. A danes vem, da vse to ne pomeni nič, če nimaš tiste prave topline ..bistvo je namreč v malenkostih.
Pri nas doma so bile pač drugačne navade in za nazaj ne morem več spreminjati, lahko pa za naprej.
Z Milanom sva se torej skupaj lotila jaslic in hiša je takoj bolj topla, ko gorijo lučke na smrekici. Na mizi prt z božičnim motivom, na omari plamenček svečke nežno osvetljuje prostor in ga dišavi s cimetom. Te dneve sem v službi vzela dopust, na žalost pa me je ujela neka viroza in sem več ali manj na kavču pod toplo deko in s skodelico čaja na mizi.
Službo imam šele v četrtek, da dokončam nekatere procese vezane za konec meseca. Upam, da se do takrat pocajtam in preneham s kašljanjem. Sem spet zapravila malo premoženje v lekarni za lajšanje vseh problemov. Sej vem, da vse tele viroze trajajo po teden ali več, ampak vsaj zdi se mi, da mi kaka tableta za lizanje pomaga do hitrejšega okrevanja.
Par utrinkov nedeljskega izleta….. Ljubljana bi lahko kopirala vsaj del te ponudbe na štantih v času veselega decembra
